Ker sta dva francoska znanstvenika izolirala edinstveno sladko komponento stevije - stevioside - leta 1931, so ga večji regulativni organi v različnih državah po vsem svetu postopoma odobrili in je zdaj dovoljena za uporabo v več kot 100 državah globalno.
V sedemdesetih in osemdesetih letih je Japonska začela uporabljati Stevijo kot sladilo za hrano in pijače. Nato so jo države in regije, kot so Južna Koreja, Kitajska, Malezija in Latinska Amerika, postopoma začele uporabljati kot sladilo.
Leta 2008 sta bila v Združenih državah odobrena visoka - čistost stevioside in Reb A kot GRAS (splošno priznana kot varna).
Leta 2008 so prehrambeni standardi Avstralija in Nova Zelandija odobrili uporabo steviosida in razširili svoj obseg v letih 2010 oziroma 2017. Zdaj so odobrene steviozidne komponente razširjene na vse glikozide, pridobljene iz Stevije.
In 2010, the Joint FAO/WHO Expert Committee on Food Additives (JECFA) designated nine steviosides (with a purity of>=95%) as suitable for use in food and beverages, and determined their allowable daily intake (ADI) to be 0 to 4 milligrams per kilogram per day of steviol equivalent (high-purity steviosides with a content of > 95%).
Leta 2011 je komisija Codex Alimentarius (Codex) steviosid sprejela kot aditiv za hrano in objavila standarde uporabe hrane. Evropska uprava za varnost hrane je pregledala svojo varnost in odobrila steviosid za uporabo kot sladilo v regiji EU.
